Od prve gonitve ja minilo tri mesece in že nekaj časa je spet nazaj v svoji "stari koži" kot sem bila navajena.
Hja, psička kot psička...tisti, ki jim imate že veste na kaj mislim! No, sicer pa je ona še zelooo otročja in bi se kar naprej igrala. Ampak res kar naprej...sem pa opazila, da jo izredno zanima srnjad: kakorkoli. Ali da noro zdrvi za njimi...ali pa da se posladka s tistim kar za njimi ostane. Bljek! Packa. Se zna tudi že fino "nakuhati" kadar vidi kaj sumljivega (kot se vidi na eni od spodnih slik) in takrat pa brž pozabi na igračo, ki ji kar iz gobčka pade. Tokrat je iz doline prišel sosedov kuža Max. No, je bila hitro vesela in greben je nemudoma uplahnil; še več - ona je zavzela položaj za napad (se je kar "zlezla" s podlago, čakala, da prideta z lastnico bliže in potem...potem pa je bil en sam direndaj in veselje.
Sicer pa bova kmalu odšli na slikanje kolkov, ki naju čaka to zimo/pomlad. Hmm - zelo pomembna zadeva za hovawarta, ki bi naj postal bodoči ata ali mama. No, bomo videli, kaj bo. Sicer pa Cara toliko divja in skače in sploh je hiperaktivna (kot mi je rekel Paul Mueller in me tolažil, kako fajn psičko ja imam...eh, no, kaj pa vem - še sama več ne vem).
Seveda mi je všeč takšna kot je in ni mi žal da jo imam. Ampak...če bodo njeni kolki o.k. bom pa res vesela. Ta pa res ne zna biti pri miru.
|
