Hmm, a kakšen je občutek, ko gre človek na razstavo "prvič"???
Ja, brez treme že ne gre, a ne. Če nič drugega, na klubski razstavi je običajno veliko parov oči ... ki so kritične, pa tudi ne - kakor se vzame.
Za mene so danes štele le sodniške in nisem imela prevelikih pričakovanj in pošteno povedano, sem takšen razplet (v mislih imam psice naše pasme) nekako pričakovala...a, nikoli ne veš, kaj se bo v resnici zgodilo in pod motom "pustimo se presenetiti" sva s Caro pogumno stopili v ring.
No, pa pojdimo lepo po vrsti:
S Caro sva bili sicer že na treh razstavah in nama le te niso kaj čisto novega… pa vendar nekaj časa nisva bili na nobeni.
No, Klubska (ta je bila najina prva) je vsekakor priložnost, da spet stopiva v ring…da nekoliko obnoviva za kaj sploh gre. Drugega namena skorajda nisva imeli, če sem povsem odkrita. Ja in dobiti odlično oceno…in predvsem pozitivno doživeti ves živžav, ki je na tej razstavi vedno prisoten.
Letos sem bila nekoliko presenečena nad več stvarmi: ker vem, da pridete občasno pogledat kaj napišem, torej pišem, da boste vedeli.
Ne, bom ne hvalila, še manj kritizirala…nisem tudi nič pripomogla k njeni organizaciji.
Torej: ko so pričeli preurejati ringe (dopoldan je bil CACIB) in pripravljati vse potrebno za omenjeno razstavo, sem s Caro prvič prišla v halo. Šli sva malo naokoli in zavili v enega od praznih ringov. Da malce pobliže spoznava okolico. No, je kar šlo: sva malce tekli, pri miru stali in se poigrali.
Vrvež je bil iz minute v minuto večji in prihajali so razstavljalci s svojimi psi. Čez kakšno uro, sva zopet prišli naokrog. Prav veselo je Cara šla z mano in radovedno povohljala in pozdravila marsikaterega na poti (ji je bilo vseeno kaj je: človek ali pes – vse ima rada). A glej ga zlomka, sva šli mimo dveh velikih škatel (beri pasjih kletk), ki sta bili pogrnjeni z nekakšnimi rjuhami…ljudi nikjer. Ko sva bili vštric, pa škatli oživita, zarohnita in dobesedno poskočita. Me je bilo kar groza, priznam! Cara, nevajena tako nevljudnih, sploh pa hudobno neprijaznih stvorov, je kar onemela. Najbrž si mislila: »Kaj je zdaj to, saj sem bila čisto vljudna in prijazna s tema škatlama! Uf, sta zoprni!« Že v istem delčku sekunde je odskočila in bila vidno vznemirjena… Jaz sem se hitro skušala zbrati in max ignorirati, kar se je zgodilo. In sva šli naprej.
Odlično 1, CAC, KLUBSKA PRVAKINJA 2009 - Bellova hči: Alessa vom Trakehnergestüt
Pa poglejte sedaj pasjo logiko: spet greva mimo enih škatel!
(ker drugače itak nisva mogli – velike škatle so zdaj stale vsepovsod ob najini poti – torej v bistvu vsepovsod ob ringih za našo Klubsko! Pa, ja – mi smo sestavni del SKVPMja, a ne! Kluba za velike pasme in molose – in v tej zmesi naši hovawarti).
No, škatle – njihova vsebina torej – so bili nihče drug, kot Carini »klubski kolegi«…ah, ti gromska strela – sva čisto pozabili…
No in te, ta druge škatle, so bile pokrite le z ene strani. V trenutku ko sva prišli vštric, so nesramno zarobantile, kot da je to le njihova pot! Pa ne da so zarobantile – pokazale so zobe in renčale kot da jim izpodžirava hrano…sedaj je skoraj kap mene – da o Cari ne izgubljam besed…jasno je pokazala, da taki stvori za njo niso prijetni in ker je pred sabo na levi videla vhod v enega od ringov, me je kar potegnila vanj…torej tista pasja logika, ki sem jo prej omenila: greva tja, kjer je fino! (Če ne drugam, pa v razstavni krog!!! Sem takoj ZA.)
Izbor za Klubsko prvakinjo 2009 levo - Caramba ...............................desno - Alessa
V tistem ringu je že bila ena gospa s svojim psom…ker se sicer še ni nič konkretnega dogajalo, je mirno sedela na stolu, kuža pa je bil zaposlen z eno igračko. Cara kot Cara – brž do njega/nje (nisem niti razbrala kaj je) in z vso svojo prijaznostjo se ji je (bila je psička) predstavila in jo pozdravila.
(No, pa je tiste neotesane škatle le niso toliko iztirile…sem si mislila. O ja, pa so jo – sem kasneje opazila, ko sva še nekajkrat prišli na kraj prizorišča. Predvsem z namenom, da pred razstavo »odpraviva« negativni vtis, ki so nama ga pripravile tiste zlobne škatle.)
Meni je prav žal, da hodimo s svojimi hovawarti v tak »džumbus« … recimo, da jaz nekaj malega vem, imam izkušnje in pazim kam in s kom, sploh pa mimo in blizu koga hodim s svojim psom…a verjetno tisti, ki pridejo prvič v tak t.i. »džumbus« in to še z mladim hovijem povrhu, so na najboljši poti, da si njihov kužek en tak razstavni dan v svoj spomin shrani kot nekaj groooznega: velike škatle, ki renčijo brez razloga…in potem, ko direktno srečajo še njihovo vsebino – torej, svoje »klubske kolege«, ki v njih brezobzirno skačejo in jim kažejo zobe, renčijo in se neotesano, predvsem pa prav po pasje nevljudno postavljajo (skupaj s svojimi premalo poučenimi lastnik) in takšne mlade, neizkušene in predvsem še »nepokvarjene« pse posredno »učijo« obnašanja…
Saj verjetno veste, da je en tak mlad pes kot fotokopirni stroj: skopira vse kar vidi in doživi (v smislu obnašanja)…in če vašega nadebudneža kateri od teh neotesancev (V okolici našega razstavnega kroga jih je bilo tisti dan kar dovolj…pa niso bili iste pasme kot naše »sreče na vrvici«…saj sploh niti ne vem kakšne pasme so bili – tam so bili: veliki, kosmati in skrajno nevzgojeni…beri: nesocializirani!) še od blizu brez razloga nahruli – potem bo ta vaš pes/psička zelo verjetno isto počel tudi sam…
Zelo slab vzgled za vse, ki so jih isti dan morali srečati, če že želite, da napišem tako kot mislim.
Sama sem bila zato daleč stran. Šele ko sva bili na vrsti, sem prišla v neposredno bližino in to tako, da sva šli naravnost v ring. Cara je izgledala, kakor je … in je tekla, kakor je …
Je še mlada psička, ki ima za sabo šele eno gonitev in drugo pričakujem nekje sredi ali konec pomladi. Torej ji v smislu telesnega razvoja še veliko manjka. Kot takšna tudi ne more posegati po odmevnih rezultatih, pa če bi si jaz to še tako želela. Vendar je z obnašanjem, ki ga je v ringu pokazala, na dobri poti, da bo kdaj dosegla morda tudi kak omembe vreden razstavni rezultat (pogled v njen rodovnik to vsekakor obeta…). A do česa takšnega je pot še dooolga in jaz osebno se z njo ne obremenjujem preveč.
Njene črne, navihane oči, koncentracija do mene, zainteresiran tek ob nogi in pozoren, sproščen izrez na njenem obrazu – to je bilo za mene tisti dan izredno pomembno!
Pusztai-Pandur Caramba (Cara), odlično 1, CAC
Jasno, na razstavi se dobro počuti. Sicer pa smo najbrž vse tri vodnice v Vmesnih le imele tremo; prva si izredno prizadeva in se za začetnico izjemno dobro znajde v ringu…druga je večletna vzrediteljica, izkušena razstavljalka, ki je vodila psičko iz svoje vzreje in jaz, ki sem s Carinim očetom v razstavnem smislu osvojila vse, kar mi je kadarkoli predstavljalo izziv in hkrati sama skoraj sodnica za zunanjost psov. In ravno nama se je zgodilo, da sva se med tekom »zapletli«… Ja, res povsem začetniško, priznam!
razred - Vmesni/psice izbor za CAC
No, midve s Caro sva ju piši-beri pohodili… Ko smo tekli, nisem ravno pričakovala, da se bosta nenadno povsem ustavili; videla sem sicer, da ima Tanja s psičko težave, a nisem ju hotela prehitevati: po notranji strani itak ne bi šlo, saj so ringi vedno majhni in po zunanji ni bilo prostora. Sem bila prepričana, da bosta težave z lahkoto obvladali…a glej jo smolo, že isti trenutek sva trčili v njiju… »Opala!« je bilo vse, kar sem uspela presenečena reči… Sodnik je nekaj skimaval z glavo…itak smo dobili le prazne liste s podpisom ter oceno in tisti dan živ krst ni vedel, s kakšnim razlogom je prejel dodeljeno mu oceno, naziv…No, do sedaj smo vedno prejeli poleg ocene tudi opise naših psov – tu jih ni bilo.
Kasnejši razplet dogodkov je bil nekoliko pričakovan: BOB samcu - je velikokrat praksa sodnikov, ki niso podrobni poznavalci pasme (beri niso tudi sami lastniki hovawarta) … škoda, saj psice dolgodlakih pasem nimajo vedno priložnosti priti v ring; predvsem tiste, ki so pogosto mamice, jih komaj kje še vidimo – po svoje razumljivo. Kriterij sodnika je bil toleranten in vsak sodelujoči je imel enako možnost; njegove odločitve so vsekakor njegov izbor. Navsezadnje nas ni nihče silil, da gremo k njemu v ring – vsak se je odločil prostovoljno; tisti, ki jih ni bilo zraven, so bili prikrajšani za njegovo oceno, kakršna koli bi že bila!
Da so si v Poročilu na Sekcijski spletni strani privoščili soditi o presenečenju prisotnih o podeljenih samih odličnih ocenah, pa je druga stvar, ki me je v bistvu presenetila…a si morda kdo od razstavljenih hovijev le te ni zaslužil…? Ali kako? Kdo je navsezadnje avtor Poročila, da si upa presojati, kakšne so bile podeljene ocene? A je morda sodnik? Ali ima potrebno kvalifikacijo in pooblastila za to? Kolikor je meni znano, nima. Bralcu pa posredno daje vtis, da je bolj papeški od papeža in predvsem pozablja, da je nekje nekdo pred davnimi leti že zapisal: »Le čevlje sodi naj Kopitar!« (citirano iz: Apel in čevljar)
Osebno si kljub opravljenem izpitu za ocenjevanje zunanjosti psov ne bi nikoli vzela pravice in javno krcala sodniške odločitve.
Torej, tako je to. Meni osebno sicer ni žal, da sem bila poleg…vendar bom za prihodnje leto zelo dobro premislila, če se bom ponovno udeležila naše Klubske. Žal se vodstvo naše Sekcije v razmerah kakršne so in v katerih se naša pasma nahaja verjetno ne zmore prizadevati za kaj boljšega…na nas pa je vedno in bo povsem osebna odločitev: ali to podpremo in se udeležimo, ali pa ne.
Ob koncu le še hvala obema fotografinjama: Tei in Ireni. |
