In oživeli so spomini na začetke: na iskanje informacij, na čakanje mladička in na tisto preprosto, začetniško druženje lastnikov hovawartov.
Branko (ustanovitelj Sekcije) je bil zelo aktiven in se je trudil za prepoznavanje pasme. Spomnim se, da je bil v Kinologu objavljen njegov članek na dveh straneh, slika njegovega Bena pa kot barvni poster v sredini ter seveda prelepa naslovnica. Takoj sem ga poiskala in že čez dober teden sva (konec avgusta/začetek septembra 1999) šla skupaj kot gosta na oddajo O živalih na Televizijo Celje. Z nama sta bila takrat 2 letni Ben in mladiček Kan.
Branko se je umaknil; jaz sem ostala. Šla nekoliko tudi po njegovi poti, saj sem se v določenem trenutku tudi sama umaknila.
Razvoj gre naprej in aktivnih je vedno dovolj, da takšni dogodki ne pustijo posledic.
Sama sem v bistvu na svojo deseto obletnico stala v razstavnem ringu kot sodnica. Kaj in kako bo čez nadaljnih deset let ne bom ugibala.
"Če bo zdravje, bo vse!" so besede, ki jih večkrat izrečem kadar drugim želim dobro in upam, da bomo zdravi in premogli dovolj pozitivne energije in pozitivnega razmišljanja.
Prav pomanjkanje slednjega v človeku hitro povzroči praznino, nejevoljo, nevoščljivost, škodoželjnost ...
Vsi ki ste mi zaupali in na razstavo prišli, upam da ste lahko zaznali "pozitivo". Hvala za sodelovanje in čestitke za dosežene rezultate. |
