.....................................................................................

V sredo ob 10.00 je zaspal na mojih rokah.
Doma.
Čez deset minut je iz mojih rok odšel.
Mirno, spokojno, humano.
Naš Kan počiva na sonči jasi.
Prav tam, kjer sva se največ igrala.
...............................

Sprva sem mu pomagala pri hoji po stopnicah, nato sva se jih pričela izogibati.
Spominjam se, kako sem večkrat opazovala njegove oči…vedno so bile temne, v sredini črne. Zadnje mesece pa so izgubile črno sredino in postajale vedno bolj motne, globoko sive. Pred oči mi je prišel izvir Soče, ki sem ga nedavno znova videla. Globok, brez dna kot tolmun brez konca. Takšne so bile njegove oči tudi zadnji dan v mojem naročju. Še vedno mi je izjemno težko, ker Kan je bil na nek način nebogljen in tako odvisen, mnogokrat preplašen in prevečkrat nesiguren.

Spominjam se, kako si dolgo ni upal v vodo, da bi zaplaval. Šele ko smo dobili Bellfasta, si je tudi Kan upal prvič zaplavati. Če smo imeli pomisleke, da bo mladiček Bell morda postal »kopija« Kana…se je zgodilo ravno nasprotno: Kan je z majčkenim navihancem postajal bolj pogumen. Malček mu je na svoj način pokazal, kako se ni potrebno bati stvari, ki jih ne poznaš in kako je »cool«, če vsak dan odkriješ kaj novega! In tako je Kan splaval v starosti skoraj štirih let in to kmalu za tem, ko je Bell brez da bi karkoli pomišljal, samozavstno zaplaval po Kolpi. Od takrat naprej je bil Kan pravi vodni navdušenec! On se je celo tako navdušil, da je če ni bila dovolj globoka voda da bi zaplaval, je kar legel v vodo in užival.

Le en strah mu Bell nikoli ni mogel odpraviti: strah pred veterinarji. V starosti 5 let je pričel kar čez noč šepati in kazati pri tem bolečine. Seveda smo odšli po strokovno pomoč in dobili napotnico za ortopeda, saj nam v domačem kraji niso zmogli natančneje diagnosticirati njegovih težav. Specialist je lahko pregled opravil le s pomočjo rentgenskih slik – torej sva dala Kana še v drugo uspavati. Če bi lahko zavrtela čas nazaj – če bi imela to moč, potem tega nikoli več ne bi ponovila. Nikoli. Pa ne iz bojazni, da se ne bo zbudil, ampak zgolj zato, ker mu je to pustilo tako grozen vtis, da je od takrat tako strahoma vstopal v avto in se z grozo vozil v njem. Ni mu bilo več v oporo niti to, da je Bell povsem brezskrbno spal poleg njega. Kan se je od takrat naprej v avtomobilu celo pot tresel od strahu. Pregled, ki sicer ni bil prav poceni, nam ni prinesel prav nobenega spoznanja o vzorku njegovih težav.
Takrat sem se zaobljubila, da če bo karkoli in če bomo morali do veterinarja, potem bo veterinar prišel domov. In tako smo tudi delali; vsa cepljenja pri nas so bila doma, na dvorišču. Kan še zaznal ni, kdaj je dobil injekcijo in je povsem mirno prenesel gospoda, ki je prišel na kratek obisk.