Že pred leti sem prvič peljala prav tja na tekmovanje Bellfasta. Še ne dve leti star je brez najmanjših vplivov tujega poligona pokazal svoje (in jaz svoje) znanje pred vso publiko, ki jo je v Žalcu vedno veliko. V tistem času (2002-2004) sem z Bellom pridno trenirala pri Pečnik Zdravku in to na poligonu, ki je danes v lasti ERP iz Celja. Včasih smo se tam zbirali lastniki različnih pasem in vsi smo imeli več ali manj enake želje: čim boljše izšolati svojega psa/psico in znanje pokazati tudi drugim.
Bili smo ekipa, dobri prijatelji, ki smo znali prijeti za lopato, če je bilo treba in ki smo se znali veseliti in zabavati ter znali smo najboljše tekmovati. Ekipno smo bili najboljši v regiji, ekipno državni prvaki in midva z Bellom sva bila na Državnem prvenstvu šolanih psov (Šentjur 2004) tretja. To so bili lepi časi in nanje me vežejo izredni spomini!
Moja aktualna zmagovalna ekipa: ŠKD Celeia, katere član sem že več let.
Moji prijatelji iz ŠKD Celeia
Zdravko je imel ogromno izkušenj in svoje znanje je nesebično prenašal na nas vse in posredno na naše pse. Morda sem jaz osebno v določenem trenutku vendarle začutila, da prav vse ni bilo primerno za mojega psa...vendar svojih izkušenj in znanja nisem imela, zato sem pridno sledila nasvetom.
A v življenju je vedno tako, da gredo stvari mnogokrat svojo - spontano pot in tako je bilo tudi z našo skupino.
Z Zdravkom sem nato, kasneje še krajše obdobje sicer sodelovala, a to ni bilo več tisto isto kot nekoč. Naše poti so se razšle...
In danes, ko imam svojega tretjega hovawarta - tokrat psičko - sem izkušnje in znanje tisti dni prerasla...pasmo zelo dobro poznam in svoje pse v osnovnih vajah šolam sama. Kadar utegnem in grem na seminarje v tujino, mi vedno povedo, da imam izreden "feeling" ... ja, za hovawarte ga pa res imam.
V življenju sem imela neverjetno priložnost, ki sem jo dobro izkoristila: po letu 2004 so me vsako leto povabili v Nemčijo, v skupino športnikov iz vrst hovawart lastnikov, ki so po svojih izkušnjah in znanju neprekosljivi! Michael Simmeth & Paul Mueller sta dva izmed njih, ki imata s hovawarti izredne izkušnje. Od njiju, kakor tudi od ostalih članov njihovega kluba sem se nekaj let zapored pridno učila.
Izkušnje iz tega obdobja so glede pasme hovawart izjemne, videla in spoznala sem veliko ljudi, hovawartov, njihovih uspehov in težav. Lahko bi rekla, da sem nekaj let intenzivno gradila in plemenitila svoje poznavanje pasme, ki mi je tako ljuba in mi vsak dan pomeni razvedrilo, ki je postalo moj življenjski stil. Hovawart je pasma mnogih potencialov in talentov....vendar le ne vsak in za vsako ceno, saj je tako kot pri vseh stvareh v življenju, tudi tu potrebno ločiti pleve od semen.
To je eden od povsem življenjskih naukov, ki sem jih dojela šele v zadnjih letih. In ker sem to doživela, si upam napisati in povedati naglas.
Nazaj k najini zmaga na tekmovanju.
Občutek, ko po več letih prideš na isti kraj, na isto tekmovanje (Regijska tekma šolanih psov, KD Pluton, 19.09.2010) je povsem poseben. Poseben zato, ker pes ni robot in dva psa si nista enaka, ne glede na njune sorodstvene vezi. Pa vendar si isti vodnik, ista oseba. Ponoviti uspeh iz preteklih let je prej vzrok za tremo kot razlog za vzpodbudo...
Z mojo Carambo pridno trenirava pri Celei; tam sva opravili tudi izpit Bbh in to je od nekdaj bil moj "matični klub"; jaz sem sicer član večih kinoloških klubov. In kadar grem na tekmovanje z veseljem zastopam barve ŠKD Celeie.
Naš vaditelj je Marcel Vodovnik; on je "moj sodniški kolega" (Marcel je sodnik za delo športnih psov, jaz za zunanjost pasemskih psov), dober prijatelj, odličen marker, sam aktiven vodnik in lansko leto aktualni državni prvak po programu IPO 3, član Slovenske reprezentance in še sem kaj izpustila.
Seveda je v Sloveniji ogromno vodnikov, ki s svojimi štirinožci uspešno opravijo izpit Bbh! Vendar, kadar naj bi pes ali psica osvojeno znanje prikazal na tekmovanju, zadeva ni več popolnoma ista!
Dovolite, da pojasnim: na tekmovanjih je vendarle prisotna trema, kinološka publika, veliko psov, ki so najboljši izmed vseh. In pripraviti psa na udeležbo na tekmovanju je do neke mere tudi povsem posebno znanje, pa si mislite, kakor si želite. Kriterij ocenjevanja je mnogo strožji kot na izpitih, saj tekmovanje je regijsko, izpiti so le lokalnega značaja.
Osebno mi dejstvo, da sem rezultate s Caro ponovila zelo veliko pomeni. Seveda brez podpore in nasvetov iz domačega kluba najbrž ne bi šlo tako uspešno, vendar je velik del tudi na vodniku in seveda na psu. Kinologi rečemo: "Treba je znati voditi psa!"
Najino odlično pripravljenost sva vnovič potrdili (in seveda zopet zmagali) na Regijski tekmi v Slovenski Bistrici !
Res je treba znati ali pa zgolj imeti feeling...in psa / psico iz "tapravega testa".
..................................................
Hvala - Nataša Pen - za fotografije! |
