|
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
peti dan / der fuenfter Tag
šesti dan / knapp eine Woche
sedmi dan / eine Woche
naš "otroški kotiček" je v naši dnevni sobi / unsere Welpenstube ist in unsere Wohnzimmer
Pa vendar se je v tem tednu marsikaj dogajalo! Predvsem v "zakulisju" je bilo izjemno pestro: naporno, stresno, zaskrbljujoče in na trenutke celo panično.  Ja, čisto zares.
No, zelo pogosto se namreč ob kotitvi primeri dvoje: kakšna od posteljic se ne izloči skupaj z ovojnico in mladičkom, kar lahko povzroči psički resne zdravstvene težave, in pa obupna driska, ki jo psička dobi, ker ob kotitvi nagonsko požre vso "prtljago" ki z mladičkom vred pririne na svet. In to zares grozno drisko, ki jo povzroči gastritis v pebavnem traktu - ravno zaradi nagonskega obnašanja psice. Tudi volkulje namreč nagonsko takoj požro vse (popkovino, ovojnico in posteljico) in z lizanjem očistijo novoskotenega mladiča. Ker če tega ne bi storile, bi se razbohotile baktrije in povzročile hude infekcije, ki bi za novoskotene mladiče bile usodne in jih ne bi preživeli.
Jaz sem prebirala, spraševala in se zanimala, kako strežejo stvari izkušeni vzreditelji in na koncu sem se odločila po svoji presoji: Cari sem prepustila, da je nagonsko opravila svoje delo, jaz pa sem, če je ravno tako naneslo, povsem neopazno "počistila" kakšno stvar, če me ni ona prej prehitela. Umirjeno in prav nič panično.
No in tako je nato sledilo: ona je dobila hudo drisko in v snegu, vetru in groznem mrazu sem podnevi in ponoči na dve uri hodila ven z njo; saj je bilo čisto na kratko, pa vendar sva morali v sneg ... ki se je grozno oprijemal njenih tačk in posledično sva se čistili dvakrat dlje, kot sva bili zunaj. Pa kaj bi moledovala - to bodo razumeli le tisti, ki so kdaj že imeli mladičke v tem letnem času. Tudi čiščenje Carine zadnje plati z vodo zato ni prišlo v poštev, saj bi resno tvegala, da jo prehladim. In sem se znašla po svoje, kot sem vedela in znala. Priznam, prvi 3 - 4 dnevi so bili res naporni.
Jaz imam seveda tudi svoje obveznosti in službo, od katere se "živim"... in edina moja sreča je, da je moja služba doma in da imam do nje čisto blizu: samo po stopnicah moram v kletno etažo. Sicer bi morala v službi vzeti dopust. Si ne znam predstavljati, da bi ubogo Caro pustila celo dopoldne samo z mladički.
Tudi zato ne, ker je Cara jedla na vsakih nekaj ur, prav tako pila velike količine tekočine, a v prvih dneh za te namene ni hotela zapustiti svojih malčkov. Torej sem morala vseskozi paziti, kdaj je lačna ali žejna, če sem seveda hotela, da bo imela dovolj mleka za nebogljene mladiče...
Poleg tega se je ena od posteljic nekoliko "zataknila" in izločila po skoraj 24 urah.  In to tudi ni bil kakšen hec. V nedeljo zjutraj sem namreč takoj videla, da je malo zašepala...O, to me je zaskrbelo! Ker sem namreč takoj vedela, kaj je temu lahko vzrok. Vendar, moja mala je to uredila sama! In ni dolgo trajalo, ko je že skakljala po snegu in bila vidno boljše volje. In jaz ji tisto reč seveda nisem dovolila snesti... 
Menim, da bi se nam v tej točki lahko vsa zadeva zelo resno zapletla in zelo verjetno bi morali poiskati pomoč veterinarja. Brez moje Ingrid (Bellova vzrediteljica iz Nemčije), ki je moja opora, moj vzor in moja velika prijateljica, bi zagotovo "ne zvozili" po naravni poti!
Oskrbela me je z vsemi potrebnimi "malimi belimi kroglicami" iz homeopatske lekarne in je šlo!
Drisko smo tudi rešili: v četrtem dnevu po kotitvi smo jo popolnoma ustavili - tudi to po naravni poti s pomočjo probiotikov in nekoliko dietne prehrane.
To je bilo olajšanje! 
|
