|
03.03.2012 |
|
4 tedni kot bi pihnil
|
| Carambini mladički so stari 4 tedne. Torej so na polovici časa, ki ga bodo preživeli z nami... |
V minulem tednu se je veliko "zgodilo". Če pomislim na mala bitja, ki vidno rastejo, bi celo dejala, da je bil ta teden za njih naporen, do določene mere morda celo stresen...Učila sem jih jesti drugo hrano. Za to sem si vzela čas čez vikend in nam je kar šlo.
V ponedeljek pa so zmogli že samostojno, brez moje pomoči. In nato vsak dan boljše! (beri z manj packanja) Njihova mamica je z njimi posledično preživela manj časa, saj jim je svoje obroke nudila 2 do 3 krat v dnevu in noči skupaj.
Hkrati sem opazila tudi, da znajo presneto glasno protestirati (ja, res protestirati), ko jim kaj ni po godu! Predvsem so bili to primeri, kadar je "pritisnila lakota" ali pa so zgolj zaznali mamo, ki je prišla blizu, a ni želela k njim. Takrat je bil tudi pravi "akustični direndaj"... Uf 
Četrtek in petek popoldan so prvič preživeli zunaj, na našem vrtu. Ker je prevelik, za njihove majhne nožice, je Dušan spretno poskrbel za lično ogradico. Cara je ponosno pazila, da je vse bilo "varno" in pod njeno kontrolo. Sem ter tja pa skočila k nam v ogrado in mali korenjaki, ki niso spali, so hitro izkoristili njeno prisotnost. Takoj so poiskali vsak svoj sesek.
Ko smo jih v četrtek zvečer prinesli nazaj v njihovo "spalnico"...so že spali kot ubiti. Nato je petkovo sončno (celo vroče) popoldne bilo kot nalašč, da smo ponovili vrtno siesto! Povabili smo obiske in smo jih skupaj "malo mečkali" v uživali v druženju. Caramba je bila vsa blažena, saj je tokrat tudi ona prišla na svoj račun. Moji starši imajo tudi sami hovawartko in še predobro vedo, kako se pocrklja "tamale in tavelike" kosmatince. Ob koncu popoldneva smo ogradico odprli in malčki so "radovedno in previdno" pomolili svoje noske v (za njih zagotovo) "širni svet". Njihova otročja mamica pa ne bodi lena...je hitro izkoristila priliko in vsakega, ki je prikobacal do nje, nagajivo odvrnila od njegove sesalne namere. Prav posrečeno jih je prepričevala, da bi se morda rajši malo igrali! No, mi smo se ob tem prisrčno nasmejali in kolobajsi so bili malo zmedeni. Mama česa takega z njimi še res ni počela!!! A vse je enkrat prvič, so si najbrž mislili in se posrečeno udali v usodo...
Sem prepričana da niso niti čutili in ne zazanali kdaj smo jih odnesli nazaj v stanovanje. Spali so trdno, le sem ter tja jih je potresavalo, kateri je malo polajal ali po pasje zavriskal. No, samček z rumenim trakcem pa je - kot je sedaj to že v njegovi navadi - v spanju godrnjal kot kakšen medo.
Danes je bil vnovič dan poln sprememb! Male kepice smo preselili v večji prostor. To je tja, kamor jih bodo lahko prišli obiskat njihovi bodoči lastniki in še mnogo naših prijateljev, sosedov, znancev in lastnikov naših "pasjih sorodnikov". Ter seveda lepo število kosmatih obiskovalcev, a ti bodo prišli šele, ko bodo naši mladički za sabo imeli prvo cepljenje proti nalezljivim pasjim boleznim.
Tokrat jih za spremembo nismo nesli, ampak so morali iti kar sami. Cara je seveda s svojo prisotnostjo pomagala, da so nama sledili. A zganjali so vrišč in krik...radovedno vohljali po tleh in spet vreščali kot bi jih iz kože drli! Pa saj, kako ne bi, ko pa so morali skozi troja vrata in iz tepiha na ploščice, ki so bolj hrapave, nato na druge, ki so gladke in nato na linolej, ki je ena prava drsalnica!
Pa so zmogli in nisem dobro preštela, če so vsi, že so lezli vsepovsod. No, še nekaj novega je bilo danes za njih: prvič so jedli meso in na obisk sta prišli dve dobri znanki, ki jih še niso videli. Oboje so dobro "zvozili" in celo Caramba je bila manj zaščitniška, kot sem jaz pričakovala. Vendar sem bila kljub temu rajši previdna. Dan je minil zelo hitro, prehitro!
Jutri imamo obiske dopoldan in popoldan...  |
nazaj |
|
|
