Dan je bil za njih zagotovo poln različnih dogodivščin in odlično so se soočili z njimi.
Med drugim so na svojih kožiščkih izkusili kako je, če si moker (skoraj kot miš) in kako je ča malo grmi. Ker se je to zgodilo šele na večer - torej pozno popoldan, ko so vsi obiski že odšli, je zanjih bila to zagotovo prava osvežitev. Saj - od kod pa to vem? Hja - sva jih mokre namreč prinesla na teraso in so...so...podivjali so! Dirkali so kolikor so jih nesle male nožice, se prekopicevali, podili in lovili, napadali in si grozili, se mikastili in spet lovili in grizli naše bambus stole, nato razmetali vse odeje, ki so bile na tleh in še ni bilo dovolj!!! Obnoreli so še svojo mamo in ta je, tako kot oni, otročavo in neumorno poskakovala in se prekopicevala in se na vse možne načine igrala z njimi. Jaz sem sedla na enega od stolov, spodvila noge in samo opazovala...pa seveda sem se malo vendarle čudila, od kod jim vsa ta energija? Hitro sem lahko tudi videla, kako je, če se jo "porabi v minus" - kar naenkrat so "ugasnili" in popadali po tleh, kot da jih je kdo hipnotiziral. Vsi - do zadnjega; ja tudi Mrs. mama. Prišel je en obisk - nič niso zaznali! obisk v sestavi dveh oseb je pazljivo prestopal, da ni stopil na kakšen kožušček in prisedel k mizi. Obisku smo postregli hrano in seveda namignili, da so oni - ki mrtvo spijo na tleh lačni kakor volki in da je zelo verjetno, da bo naš prigrizek spremljal glasen pasji protest. Nak - pa ga ni!!! Vse je samo spalo in spalo in spalo. No in mi smo lahko v miru prigriznili.
Kmalu je na vratih pozvonilo in prispel je še en obisk. Tokrat nepoznan, a napovedan. Zame je bil to poleg petkovega popoldneva enen lepših večerov, saj je naš Blisk dobil svoj dom! Prišla sta zelo prijetna gospa in gospod in mali "rdeči trakec" se je celo nakanil majčkeno pokazati. V svoji utrujenosti je zmogel neverjeten premik do gospe in se namestil ob njen stol...Caramba je seveda preverila, če bo "to res to" in gospa jo je s svojimi dotiki povsem prepričala. Zelo lep zaključek napornega dne...zgodilo se je vsaj dvoje lepega: vsi kakci malčkov so bili čvrsti in vnovič smo uspeli najti lastnike, kot si jih za Carambine mladičke želimo. Seveda poleg drugih postranskih stvari: moje zdravje je dosti boljše ipd.
In kaj se je dogajalo ves dan, da je v naših "vrstah" vladala takšna utrujenost?
Kot prvo, dan je bil sončen in vroč, soparen. Nad paviljonom sem kmalu postavila senco...saj so se malčki poskrili, da sem komaj kje kakšnega našla. No, potem so se vendarle prikobasali vsak iz svojega senčnega skrivališča. In nato so se pričele dogodivščine: vsi so prišli naenkrat in toliko jih k nam na vrt naenkrat še ni prišlo: trije štirinožci in kar 15 onih na dveh nogah. Večina njih v temnih oblačilih in to je bilo zagotovo največje "čudo" kar so jih dosedaj videli! Da obstaja na svetu tako veliko "tistih, ki imajo le dve nogi" mali grofje pač še niso vedeli! In tudi niso še vedeli, da tisti, ki so takšni kot oni sami - da imajo skoraj večje očke kakor ušeska in da so miceni, miceni in da imajo celo svojo torbico, v kateri se jih prenaša naokoli.
 Brina je bila eda tistih, ki je zunaj sanjala, ko so drugi v kuhinji "pupali". Zbudil jo je odsev bliskavice ob fotografiranju . To je bila ljubka čivava Maša, ki je glasno naznanila svoj prihod. In tu sta bili še dve na daljših nogah - flatcoat retriverka Šerpa in labradorka Kori...samo - za ti dve so si zelo verjetno mislili, da sta eni "navadni egoistki"...saj sta se zanimali le za njihove igrače, ki jih je bilo vse polno naokoli! Pa to še ni bilo zadosti. Kar naenkrat je zadonelo in zaslišalo se je petje in glas harmonike! Jasno - to je bil naš prijatelj Miro Klinc, ki se je ta dan mudil v naši vasi in se je oglasil k nam. No - da skrajšam - bilo je res pestro. Jaz sem komaj uspela vse pozdraviti in nekako vmes le vprašati po njihovi žeji ter odgovarjati na vprašanja obiskovalcev. Mali kosmatinci so najprej opazovali pisano druščino, ki se je znašla na vrtu, nato pa so se radovedno smukali naokoli. Se igrali, crkljali ali samo ovohavali vse "novitete", ki so jih obdajale. Sicer pa vsega niti nisem videla, saj sem bila vmes sem ter tja tudi odsotna - ko sem šla iskat kakšno stvar. Tomi mi je vmes na hitro dejal, da se odlično držijo in bodoča psička njegovega prijatelja je mimo njega pridno vlekla več metrsko cel in se neumorno mučila s tem, da jo ritenski spravi na vrh majhne vzpetine, ki je na našem vrtu.  ...in tako je radovedno prilezla izpod stola in želela odkriti, kaj je to bilo... Ob vsem živ-žavu jaz pač nisem imela časa za fotografiranje. Šele pozno zvečer sem uspela nekaj slikati. |
