To je bilo enega vreščanja! Vsekakršnega: takšnega od navdušenja, onega od protesta - še posebej tega obvlada "rumeni trakec", kadar mu kaj ni povšeči in seveda tistega dobro znanega, ko se je pač treba oglasit, da se izrazi vsesplošno nestrinjanje! Slednjega znajo vsi odlično! To vam mirno lahko potrdim. Pa je bil kaj kmalu v avtu mir in ker vožnja za prvič ni bila dolga in naporna, je kmalu sledilo izkrcavanje. Slednje je bilo mnogo preprostejše in zares expresno. Peljali smo se na travnik ob rob gozda na drugo stran našega naselja. O - to je bilo navdušenje! Tisti njihovi značilni kratki srednje glasni vriski, s katerimi so se oglašali in seveda kar poskakovali so od veselja in radovednosti! Vohljali po travi in listju ter tekali med, pred, za mojimi nogami. Ob tem seveda zelo korajžno tudi za mamico, kadar se je le ta malce bolj oddaljila. Naš pustolovski pohod je bil dolg kakšnih 200 m, ko smo od utrujenosti že počivali nazaj pri avtomobilu na "naši" odeji. Pregledali smo vse kožuščke, če ni kje kakšen klop, malo počili in se vnovič - tokrat pravzaprav neslišno - vkrcali in odpeljali nazaj domov. Za vse skupaj smo porabili nekaj več kot eno uro. Jutri sledi nov izlet - ne vemo še natančno kam. A svet je "velik" - se bo že kaj našlo!!!
|
