|
22.05.2012 |
|
...in svetovni prvak 2012 je postal:
|
nihče drug kot naš vnuček!!!!!!!
Jakobi, ki ga je v ringu vodila njegova vzrediteljica, je najlepši na svetu - tako meni gospod Kunze iz Nemčije.
Jakob Gasko Prim je češki vnuček Bellfastovega nemškega sina (Csandro von Wackerbarth), ki je v Salzburgu "zmešal" štrene in zmagal. |
..................  ........... ..........
Kaj dejansko pomeni"češkivnuknemškegasina" bi najbrž moralo biti malo bolj pojasnjeno.
No, je zgodba stara "pravljičnih" 7 let in tudi po vsebini precej pravljična - pa vendar resnična. Njena rdeča nit je dejstvo, da je moj (mislim - saj je bil absolutno naš - vendar on je res "pripadal" meni, to je bilo pri njem zelo očitno) Bell iz popolne anonimnosti svoje vzrediteljice, nato popolne laičnosti in anonimnosti svoje lastnice - torej mene - postal takšen samec...da ga je za svojo psičko izbral eden izmed neanonimnih (beri uveljavljenih in zelo uspešnih, renomiranih) vzrediteljev iz Nemčije.
Kako je do tega sploh prišlo - je nekoliko daljša in čisto posebna zgodba. Si bom vzela čas in vam jo opisala. Ne z namenom da bi se z njo hvalila...pač zgolj zato, da vam predstavim nekoč tako znano geslo: "nemogoče je mogoče". Ker to ta zgodba dejansko je.
Pred sedmimi leti se je zgodila omenjena paritev med Alasko von Wackerbarth in Bellfastom iz katere je bilo poleženih 9 mladičkov legla C-von Wackerbarth. Eden izmed njih - Csandro von Wackerbarth - je očka letošnjega najlepšega hovawarta Svetovne razstave psov v Salzburgu, ki je potekala minuli vikend v Anstriji.
Za tisti čas je bila paritev sama senzacionalna. Ker tisti, ki veste (ali pa ste vsaj slišali), da v Nemčiji obstajajo 3 hovawart klubi, ki vsak samostojno vodijo svojo vzrejno knjigo pod okriljem VDH (Nemška kinološka zveza), lahko razumete v "zraku prisotno rivalstvo" med klubi. Predvsem ko gre za vzrejna vprašanja!
Vzreditelji iz RZV (največji z preko 5000 članov in povprečno 800 mladiči letno) imajo visoke norme in zahteve, ko izbirajo samce za svoje vzrejne psičke: izberejo takšne, ki imajo vrhunske razstavne rezultate, hkrati poreklo brez sorodstvenih vezi (rodovnik), brezhibne zdravstvene rezultate (Hd-A, pregled oči), obvezno opravljen (in to nadpovprečno) preizkus značaja in naravnih zasnov (ZTP) ter še vsaj prvo stopnjo mednarodnega izpita IPO. In seveda je po njihovem mnenju (v zadnjem času so to mnenje vendarle spreminja) tem pogojem ustrezajo le samci iz njihovega kluba (in morda še oni iz Avstrije, saj tudi v Avstriji sledijo povsem istim vzrejnim pravilom in pogojem kot v nemškem klubu RZV). Ostali za njih ne obstajajo - ne glede na to kaj so osvojili, kako so všečni ipd. Precej domišljava predstava, boste pomislili in zagotovo imeli prav.
Jaz in Dušan sva v tistem času nekaj že izkusila (doma sva že imela Kana - našega prvega hovawarta) in sva verjela opisom iz literature, ki še vedno navaja (tudi standard za pasmo piše tako), da je hovawart en vsestranski pes, ki ima mnogo talentov in pester nabor naravnih zasnov in hkrati je odličen spremljevalec in družinski pes.
Torej o kakšni delitvi na "delovne in nedelovne" ali "lepotne/razstavne in lepotne/nerazstavne" linije ni govora. Pač - med ljudmi boste takšno "bajko" morda še vedno slišali. Upam, da ji ne boste verjeli.
Midva sva se odzvala povabilu Bellove vzrediteljice, ki naju je vzpodbujala, naj z njim opraviva zahtevane vzrejne preglede v Nemčiji in mu s tem omogočiva, da tudi uradno postane vzrejni samec (seveda je bilo potrebno biti kar priden, da smo izpolnili vse zahtevane pogoje in kar nekajkrat smo v ta namen potovali v Nemčijo). Bell je bil on "unikat" - on je vse opravil z odliko - jaz takrat "pojma nisem imela" kaj bodo zahtevali od naju, ko sva se prijavila na značajski pregled...in komaj sem razumela nemško; tako za eno silo. In z veliko pohvale sva vse opravila kar "mimogrede"...vzrediteljica je bila zelo vesela! 
Ko smo zadeve opravili in pridobili "certifikat", ki je bil osnova, da so Bellfasta tudi uradno vpisali na listo vzrejnih samcev pri nemškem klubu HZD (torej to je sedaj drugi klub), me je Dušan nekega dne srepo pogledal in upravičeno komentiral:"Pa ti res misliš, da bo prišel kdo parit k nam v Slovenijo??? Mislim, da nikoli nihče. Sicer je prav, da smo to opravili - navsezadnje je bilo izjemno poučno in veliko smo spoznali...vendar vseeno menim, da nikoli ne bo nikogar k Bellfastu." Jaz sem le skomignila z rameni in moje misli so v trenutku postale prazne. Tudi sama sem menila podobno...
Ob vsem tem se je dogodila še ena morda ne povsem nepomembna podrobnost. Namreč poleg pregleda značaja smo se morali udeležiti tudi dveh specialnih razstav. Na eni od teh je bil sodnik g. Michael Kunze - prav taisti gospod, ki je prejšnji vikend bil v Salzburgu in izbiral najlepše. Na tisti razstavi, sedaj je skoraj 10 let od takrat, je Bellfast bil prijavljen v razredu Mladih. Spominjam se, da je bilo 9 samčkov v konkurenci. Jaz pa sploh prvič na "pravi" razstavi in pojma nisem imela kaj bo potrebno početi. Ko sva čakala, da bova na vrsti, sem lahko zgolj opazovala druge, ki so bili pred mano in nato sem še sama skušala početi podobno. Da bi kaj vadila - da bi se s psom na razstavo "pripravljala" ? Tudi če bi se hotela, se ne bi znala. Dva dni preden smo odšli na pot sem se zapeljala do Ljubice Teržan, ki je svoje leonberžane večkrat razstavljala tudi v Nemčiji in jo malo vprašala, kako sploh izgleda, če greš v tujino na razstavo. To je bilo vse moje znanje...rekla sem si: Bo že nekako...
In se je zgodilo: Bellfast je bil vedno pes, ki je bil "cool" do ljudi. Njemu je bilo vseeno, če so hodili pred njim ali okoli njega ali ga božali in ogovarjali - on je bil res "cool" (pravo nasprotje našega Kana, ki se je vedno koga bal in odmikal od dotikov nepoznanih ljudi). In gospod Kunze ga je opisal v kar nekaj superlativih in mu dodelil, kot edinemu izmed 9 mladih samčkov Odlično1. Seveda nam je takrat naša vzrediteljica razložila kdo je g. Kunze. Rekla je, da je to glavni sodnik iz drugega kluba (RZV) in da je to super, da sva dobila takšno oceno. Spomnim se, kako zelo je pohvalil, kako sem vodila psa...pa meni se je zdelo, da le tečem in pač Bell teče ob meni. To, da bi ga lahko kdaj malo nagradila ali vzpodbudila da bi me gledal - to jaz tiste dni niti v sanjah nisem niti vedela niti znala! Pa sva vseeno tekla zelo všečno in bila pred vsemi zelo pohvaljena.
Nadljevalo se je tako, kot si lahko mislite: vsak odličen rezultat ti da zalet in motiv in pripravljen si na naslednji izziv! No, za nas je to pomenilo, da smo se udeležili še kakšne razstave (sedaj sva že vedela, da tiste v tujini, kjer so sodniki specialisti in v konkurenci vsaj 40 hovawartov, imajo posebno "težo"). A mladi Bellfast se je v konkurenci Odprti komaj lahko predstavil za več kot prav dobro oceno. Prejela sva vsaj dve zapored...pri sodniku Pithan-u in Langheimu. No...pač imamo psa, ki je "prav dober", sva si rekla in komaj še našla inspiracijo za naslednjo prireditev. To je bila tokrat Klubska razstava in ker je zanimala tudi naju osebno - želela sva videti najlepše - smo se prijavili. V razredu Odprti je bilo toliko samcev, da so nas morali razdeliti v dve skupini, ker je bil sicer izredno velik ring povsem premajhen. Zagotovo nas je bilo preko 40; na razstavi so bili tisti dan 4 ringi - seveda vsi le za hovawarte! No, dobila sva odlično oceno! Med opisom je sodnik iz Finske (sicer tudi sam vzreditelj hovawartov) pristopil k zapisnikarski mizi, vzel iz meter ter Bellu izmeril plečno višino. Moj Bell niti trznil ni in je mirno, suvereno pustil, da ga sodnik temeljito pretipa in izmeri. Kot v živo se spominjam, da se je z druge strani zapisovalne mize zgrnilo kaj nekaj radovednih obiskovalcev, ki so z zanimanjem spremljali dogajanje. Najbrž ni bilo niti čudno, saj sva kot edina iz konkurenčnega kluba sodelovala na klubski razstavi drugega kluba...Nihče sicer ni prišel do naju in naju vprašal za najin naslov...vendar sta nas ob koncu obstopila dva gospoda in z velikim zanimanjem ogledovala našega psa. Celo pod rep sta mu pogledala in občudojoče prikimavala ter ga nekajkrat fotografirala.
Torej smo dobili vnovič Odlično! Sicer brez razvrstitve, pa vendar! Bili smo zelo veseli.
Spet smo našli čas in voljo in odšli še na eno Klubsko razstavo; tokrat na Češko! Vedela sva, da bo konkurenca v Odprtih ogromna in nisva imela kakšnih posebnih ambicij, razen predstaviti se! To je bilo tudi obdobje, ko sem bila jaz aktivna v imenu slovenskih vzrediteljev hovawartov - čeprav sama nisem bila vzrediteljica. Na vsakoletnem srečanju vseh predsednikov in vzrejnih referentov Mednarodne hovawart zveze, sem ponižno predstavila vzrejno situacijo takrat v Sloveniji in v imenu vseh prosila za pomoč - da našim vzrediteljem, ki bodo pripravljeni iti na paritev v tujino, pomagajo in jih dodelijo svoje najbolj preizkušene, zdrave in lepe vzrejne samce. Predsednik g. Langheim je takrat javno predlagal, da če si pa v Sloveniji res želimo in smo pripravljeni za dobrobit pasme tudi na paritve daleč v tujino, potem vzamejo to vsi na znanje in hkrati je gospej, ki je sedela poleg mene - to je bila Sabine Kerschner - predlagal, da se ona osebno, kot predstavnica Avstrije - torej nam sesednje države - zavzame in nudi pomoč, ki jo bomo potrebovali. Gospa Kerschner (kakor tudi vse njene naslednice) so od takrat vedno prijazno pomagale vsem našim vzrediteljem, ki so iskali vzrejne samce v tujini. Torej sem že davno tega hkrati opravila še to poslanstvo. Naslednji dan je sledila razstava...predstavitev vzrejnih samcev in nato še ocenjevanje. Sodelovala sva v obeh in ob koncu naju je obstopilo kar nekaj radovednih obrazov. Med drugim tudi ena vzrediteljica, ki je naravnost rekla: Sedaj imam ravno mladičke. Naslednje leto pozimi pridem k vam! Prosim dajte mi naslov. Govorila je hrvaško in sem jo povsem razumela.
In nato se je zgodilo nekaj, kar jaz običajno štejem pod naključja. Ko sem pregledovala razpored razstav, sem videla termin za Wieselburg in dobila preblisk, da tja pač moramo. In smo šli. In tam je bil tudi oni gospod, ki je nekoč že tako občudoval dlake po Bellovim repom...in jaz sem se ga pri priči spomnila in sem ga povsem spontano ogovorila, ko je šel mimo nas. O, je bil zelo vesel, da nas vidi! In je hitro k nam pripeljal še svojo gospo. In na koncu želel naš naslov. Od razstave ni minilo 4 dni, že se je javil in sporočil, da bo psička nepričakovano že čez en teden godna za paritev...In seveda tako "renomirani" kot je on, dokumentacijo v izrednih situacijah prednostno uredijo in čez nekaj dni pride preko faxa "Deckgenehmigung" (Dovoljenje za paritev) podpisan s strani vzrejnih referentk (dr.Bergesove in Hansenove) obeh največjih klubov za hovawarte v Namčiji.
Ob vsem tem sem nehote izkusila tudi, kako je če za hrbtom govorijo tisti, ki se jih zadeve ne tičejo...in tudi del "politike" rivalskih klubov in še česa. O senzacionalni paritvi RZV psičke z HZD samcem tako prav zaradi slednjega ni bilo zapisanega nič javnega - čeravno so tako najavili pristojni.
A meni takrat ni bilo za preveč pompa. Da bi le bili mladički zdravi in takšni, kot si je želel vzreditelj. Predvideno je namreč bilo, da ena od psič ostane doma pri njih, kot naslednica svoje mame.
Bellova vzrediteljica je bila zelo razočarana nad klubsko politiko in nenadnim smatranjem Bellfasta kot psa "z tujim poreklom" - ker smo mi pač v Sloveniji in ne pri njih v Nemčiji. In jaz sem kljub vsemu ostala zvesta klubu, iz katerega izhaja moj Bell. Po 7 letih se je obrnilo tako, da nobena od gospa ni več na svoji dolžnosti, tudi takšnih politik se ne gredo več, paritve med klubi in tudi z drugimi državami so v RZV vsako leto sem ter tja. Po sedmih letih je tako vnuk iz te paritve postal celo Svetovni prvak! Sina mojega Bella je za paritev s svojo prelepo psičko izbrala izkušena dolgoletna vzrediteljica in tudi sodnica za hovawarte, ga. Svobodova. V Salzburgu je celo sama šla v ring z njim. In pred nekaj tedni sem jaz, ki sem med tem postala vzrediteljica in mednarodna sodnica za hovawarte, bila povabljena na specialno razstavo prav tja, kjer sem nekoč z Bellom dobila prvič Odlično1, v Weiden. Predsednik kluba HZD se je osebno zavzel za moje povabilo in bil v ringu moj asistent-vodja kroga. V tem času so torej poleg pasjih "otrok" zrasla tudi iskrena prijateljstva, kakršnih v naši mali Sloveniji skoraj ne poznamo. V svetu psov zagotovo.
In kot se spodobi, moram seveda omeniti še dva Bellova vnučka, ki sta sodelovala na veliki razstavi v Salzburgu: Aaron vom Barogian Land ter Johan Adamuv hradek; oba sta sicer dobila prav dobro oceno (Aaron sicer zelo vzpodbudno Prav dobro 3!) in že samo dejstvo, da imata vsak drugo mamico; da eden živi v Avstriji (poležen sicer v Sloveniji), drugi pa na Češkem pove nekaj o tem, kakšen izjemen dedek je bil svoj čas moj Bell...
Iz Slovenije je bilo tudi nekaj razstavljalcev in so se zagotovo nadpovprečno predstavili! Če majčkeno hudomušno dodam - potem je vsa "sreča", da je pri samcih "zmagal" naš vnuček...ker sicer bi Slovenci "pobrali vse" kar kaj velja! Vsem, ki ste bili tam nadvse uspešni seveda kapo dol in izredne čestitke, uspeh je fantastičen!!!!!!!!!
Več poglejte na spletno stran Sekcije za hovawarte pod Aktualno! |
nazaj |
|
|
