Vendar bi brez pomoči dežurnega veterinarja in zaskrbljenih lastnikov mali kosmati B morda odhlačal po mavrični poti, ki vodi v pasja nebesa.
In kaj se je pravzaprav zgodilo? 
Mali B je bil (in je še) vedno lačen. Ah, seveda je tiste dni v svojo posodo 4-krat dnevno dobil razne dobrote (od pasjih kroglic do omamne zdrave hrane in še priboljške)! In se razume, da je bila skleda vedno obilno polna. A on bi še!!!
Ob večerih, ko je družina posedela skupaj, je mali B legel komu pod noge in užival. V želodčku mu je zagotovo malo pokrulilo - bližala se je ura njegove večerje… in nihče ni niti opazil , kaj šele pomislil … da bi si mali B utegnil kar sam poiskal kaj za pod zobek.
A malega Bja je vodil njegov nosek! Bi bilo najbrž čudno, če bi lačen ne sledil vonjavam, ki jih je vsrkal majhen črni »gumbek« na njegovem gobčku!? Vohljal je in vohljal iz dnevne proti jedilnici in od tam na hodnik in skozi ena od vrat so najbrž prihajale njemu znane vonjave: njegove pasje kroglice!!! Mnjam!
Medtem so v dnevni sobi – po pripovedovanju - opazili, da malega Bja ni nikjer. Pravzaprav ga ni bilo tam, kjer je še malo prej bil. In so ga iskali. Pa ga ni, ni ga bilo za najti; saj na klic itak ni bil v stanju, da bi slišal. Tudi sicer se ni mogel javiti, saj se je revež zataknil! Ja, zataknil se je in pri tem nedvomno užival. No, na srečo se je v kleti, v veliki vreči svojih pasjih kroglic, v katero se je skobasal kar z glavo navzdol. Revež se je tako zagozdil, da ga je bilo potrebno dobesedno izvleči iz žaklja pasjih kroglic. Njegove zadnje tačke so brezmočno cepetale v zrak in njegov gobček je medtem hlastal in hlastal in Bjev mali gobček je komaj sproti požiral! Seveda se je zelo, zelo preobilno najedel!
Ponoči so se pričele prve težave, ki nastopijo v takšnih primerih: bruhanje, driska. Obojega je bilo kar nekaj!
Pa malemu Bju to ni bilo dovolj! Ne – že naslednji dan je svoj večerni pohod ponovil: le tokrat so bila vrata v klet zaprta in si je poiskal predjed kar v jedilnici svojih gospodarjev. No, pravzaprav si je postregel kar s pulta med kuhinjo in jedilnico. Tokrat je »navalil« na plastično embalažo tablet, ki so bile tam. Kako jih je sploh dosegel? Mali B je bil še kratkohlačnik, ves puhast in komaj za dobrega pol hovawarta velik! Pa se je strašno trudil in trudil in na koncu uspel! Pa kajpak – seveda je malce potresel po tleh, nekaj malega belega pa tudi pohrustal! Kajti ponoči je sledila ista pesem, kakor prejšnjo noč!
Pa mali B ne bi bil »pravi sin svoje navihane mame«…če ne bi še naslednji večer vnovič odkolobajsal na večerni pohod! Tokrat je zavil v kopalnico in našel je nekaj, kar mu je očitno teknilo…bilo je sicer gosto in lepljivo…a je dišalo po nečem slastnem – itak zagotovo ni vedel po čem! In je pomljackal nekaj tekočega mila! Tokrat je bila noč res polna presenečenj…bruhalo in driskalo se je tako kot je treba: veliko in izdatno, pri čemer tudi veterinarji že zmigujejo z glavo.
In takle navihan puhek je v treh dneh izgubil precej moči (saj je veliko bruhal in driskal) in lastnike je zelo zaskrbelo…Bjev pohod v kopalnico sprva niti niso odkrili…bila je sobota – že po našem pogovoru – torej že pozno popoldan – ko je eden izmed družinskih članov ugotovil, da je v kotu preveč lepljivo, da bi se lahko kar »samo polilo«!
Bila je zadnja sobota v maju: zagotovo si jo bomo zapomnili po mnogih rečeh: mi smo bili na poroki sorodnikov, mnogi so bili na hovawart pikniku, nekateri na brezkrbnih počitnicah oz. praznovanju…in mali B je bil zvečer, skupaj s svojimi lastniki, na Veterini Jagodič na infuziji! Med več številkami dežurnih ambulant, so se prav tu hitro odzvali in ob dogovorjenem času, je Bja in njegove že pričakovala dežurna veterinarka Monika; po preiskavi krvi se je odločila za infuzijo, ki je malemu »Marcu Polu« vidno povrnila moči. Predpisala še zdravila in svetovala vnovičen tretma naslednji dan, ko je bila nedelja. Kdo ve, morda bi sicer lahko bilo zanj celo usodno. Seveda o tem ne gre ugibati, pač pa nasprotno: veseli smo, da imamo takšne veterinarje!
K sreči se je vse dobro končalo…mali B je bil v nedeljo kot nov! Ko me je videl – mi je skočil na glavo! Ah – smo si vsi oddahnili: saj »na smrt« bolni pes pač ne skače po glavi, če se skloniš k njemu!!! Na Bjevi sprednji tački je bila obveza in pod njo kateter za večerno infuzijo, ki jo je še dobil. Driska in dieta sta bili na urniku še ves teden, a sicer je dobro prenesel vse skupaj.
In mi z njim! |
