|
24.09.2012 |
|
Največja klubska razstava
|
| Je bila prav tam, kjer je pred mnogimi leti "nastal" naš hovawart. V Haarz - u, skoraj 1000 km daleč od našega doma. Pa smo vseeno šli, saj "kdor nase kaj da" ... tisti je zagotovo bil tam! |
.................................................................................................................
Še pred odhodom je Dušan omenil, da se odpravljamo na eno večjo razstavo. In Katja na "kinološki" ga je brž prijela za rokav rekoč: "Napišita poročilo za revijo Kinolog!" In sva ga. No, jaz sem ga. V nadaljevanju ga lahko preberete.
Mi smo se šli bolj predstavit, kakor zmagat in nikakor ne borit. Nismo takšne sorte. Sicer pa se zelo dobro zavedamo, da je razstavna forma tudi minljiva stvar in držati jo na enakem nivoju v "mladosti kakor v starosti in še med legli", je v bistvu najzahtevnejša naloga.
To pot sem izkoristila tudi za klepet z mojimi sodniškimi kolegi, saj je na tej razstavi bila prisotna cela vrsta tistih, pri katerih sem se nekoč "učila" za sodnico. Hkrati sem srečala kar nekaj svojih "nekdanjih konkurentov"...ki so pred leti razstavljali kot jaz sama. In ena izmed njih mi je v smehu rekla, da kadar sem se jaz prikazala z Bellom...
Na klubski večerji, katere smo se udeležili z Bojano, Igorjem in Viktorjem, sem naključno sedela ob stari znanki, ki sem jo (in ona mene) komaj spoznala...dooolgo se nisva videli. In ona je, kakor jaz, na tej razstavi vodila hči svojega nekoč tako slavnega psa Alfija. Bilo je res lepo doživetje.
Koliko pa sva midve s Caro všeč vam, ne vem. Sodnici sva vsekakor bili zelo - dobili sva res lep opis. Ko sem brala (vsega med razstavo pač nisem slišala) sem bila zelo, zelo vesela! Do svojih psov sem običajno bolj kritična in vidim "cel kup" drobnarij...ki bi lahko bile boljše. Pa me je gospa skupaj z pripravnico preprosto potrdila v moji viziji, kakšno psičko sem si želela. Caramba je zares natanko takšna.
Nikoli še nisem bila na razstavi, kjer bi v razredu Delovni (pri samcih in samicah) bilo toliko sodelujočih. In tudi kar spremljam rezultate specialnih razstav v tujini, česa takšnega še nisem zasledila. V obeh primerih jih je bilo 12. Torej med 252 hovawarti, kolikor jih je bilo prijavljenih, je bilo kar 24 takih z opravljenim izpitom IPO. Delovna pasma, ni kaj!
..................................................................................................................
In še članek za revijo Kinolog (glasilo KZS), ki bo objavljen v oktoberski številki:
Najodmevnejša Klubska razstava hovawartov 2012
Sredi septembra, natančneje 16. in 17., je bila v Nemčiji, domovini hovawartov, na čudovitem posestvu gradu Meisdorf, doslej največja skupna klubska razstava hovawartov, skupaj s spremljajočimi prireditvami. Z drugo besedo praznik pasme in tja nas je vleklo kot magnet!
Bili smo torej prav tam, kjer je na prehodu v prejšnje stoletje gospod König uresničil svojo idejo o »vsegermanskem čuvaju« in pričel z vzrejo hovawarta, v predelu Haarza.
Skupna razstava ali »Gemeinsame Clubsiegerschau«, kot so jo v izvirniku poimenovali, je bila organizirana v sodelovanju obeh največjih klubov, ki pod okriljem VDH (obstajajo namreč trije) skrbno bdita nad razvojem pasme: RZV in HZD. Kaj takega se je zgodilo komaj drugič v zgodovini. Prva skupna klubska razstava je bila pred 7 leti in mi ne bi bili mi, če se ne bi udeležili obeh. Kakor takrat, tako smo tudi sedaj preprosto morali biti zraven. Naše priprave na dolgo pot niso bile nič kaj posebnega, nasprotno. Hovawart je vendarle pasma, ki naj bo tudi na največji razstavi takšna, kakršna je vsak dan: sproščena, nenališpana in naravna, strpna in socialna ter v izvrstni telesni kondiciji. Oba kluba si, kot so zapisali njihovi predstavniki v uvodnik kataloga, s strogo selekcijo in izmenjavo vzrejnih podatkov, prizadevata vzrejati prav takšne hovawarte!
Sobota je bila nekoliko bolj sproščena, saj je bilo na programu IHF (Mednarodna hovawart zveza) tekmovanje v RO-ju in nato še predstavitev vzrejnih samcev s 56 sodelujočimi. Ob velikem ringu smo se posedli vsi, ki nas ta tema zanima in vzrejni referentki obeh klubov sta predstavili vsakega izmed njih. Nato smo imeli smo nekaj časa do večera, ko je bila predvidena skupna večerja, kot je to pred takšnimi prireditvami že v navadi. Ob slavnostnem programu in prijetnem druženju smo pred samim gradom Meisdorf kramljali in se družili z drugimi razstavljalci, člani predsedstev obeh klubov, povabljenimi gosti. Med nami je bil tudi sodniški zbor, ki je bil tokrat povsem žensko obarvan. Ker je glavna sodnica iz Nizozemske tik pred prireditvijo žal zbolela, sta obe avstrijski Sabine Kerschner in Elena Skvarilova sodili delovne in odprte samce in samice. To sta bili tudi sodnici, pri katerih se je zvrstilo vseh 5 slovenskih hovawartov. Poleg njiju so sodile še tri: Anette Gund iz Švice ter Sigrid Darting-Entenmann in Eva Preissinger iz Nemčije. Na razstavo je bilo prijavljeno skupno 252 psov in psic, njihovi lastniki so prišli iz 15 različnih držav.
Iz Slovenije nas je v skoraj 1000 km oddaljeni Meisdorf pripotovalo kar nekaj in sicer: družina Ceglar, Koželj in Puc ter Razpotnik, kateri se je na poti pridružil še Viktor Sagmeister.
Ker sem sama preteklo leto na Klubsko razstavo največjega kluba (RZV) bila povabljena kot glavna sodnica, sem se tokrat želela te velike prireditve udeležiti kot razstavljalka. Na vrvici sem vodila svojo psičko, ki je hči mojega psa, s katerim sem pred sedmimi leti, na prvi skupni razstavi in tudi sicer večkrat v Nemčiji, dosegla odlične rezultate. Torej sem imela dober motiv in morda tudi razlog za tremo. Pa se je ta zelo hitro razblinila in ponosno sem predstavila svojo Carambo v razredu delovnih psic. Le ta je v februarju letos skotila 7 krepkih in zdravih potomcev. Ob avstrijski sodnici je bila v ringu sodniška pripravnica iz Kanade in všeč mi je bilo, ko sta soglasno potrdili vse odlike moje psičke. Mirno je prestala vse, kar sta želeli videti, preveriti, pretipati. Brez težav sva se uvrstili v finale.
Šele v nedeljo, pri zajtrku, sta me Viktor in Bojana Razpotnik (sicer tudi sodniška pripravnica za pasmo hovawart in vzrediteljica) zaradi slabega počutja predvidenega vodnika poprosila, če bi mladega Aarona vendarle vodila jaz… Ker sta bila k sreči Ari (dobri dve leti star vnuček mojega samca) in Cara na vrsti ob različnih terminih, sem si to lahko privoščila in sem sprejela izziv. Brez kakšnih priprav/vaje sem zjutraj prvič poizkusila, kako bo šlo. Na vrsti sva bila v zadnji skupini (v odprtih je bilo prijavljenih več kakor 4 ducate samcev). Uspela nama je odlična predstavitev in jaz sem bila zelo ganjena, saj sem na trenutke čutila, kako je bilo, ko sva nekoč tekla z njegovim dedkom. Ko so vnovič vpoklicali vse odlično ocenjene sva bila le »ena izmed mnogih«. Seveda smo morali odteči in prehoditi kar nekaj velikih krogov in ko so bili za finale izbrani že trije, sva bila še vedno v igri! Sodnica Skvarilova je oklevala in si vzela še nekaj časa in nas pustila teči…na koncu sva končala le z odlično oceno, a dejstvo, da sva prvič skupaj stopila v ring in v njem ostala do konca, je bilo vredno več kakor pokal! Predstavila sva se zelo lepo in vzbudila nekaj pozornosti. Kaj bi si želeli še več!?
Delo v ringih je potekalo tako, da so sodnice v vsakem razredu izbrale le 4 finaliste in razvrstitve vseh so bile predvidene za BIS ring, po končanem sojenju. Torej spektakel zagotovljen in nestrpnost, pričakovanje, negotovost do konca! Ter seveda prava paša za publiko, ki je po končanem sojenju in pol urni pavzi imela možnost vse najlepše videti vnovič v ringu v vsej svoji lepoti. Avstrijska sodnica, ki je kot glavna sodnica bila nosilka izbora v BIS ringu je seveda skupaj z vsemi sodniškimi kolegicami, zelo rutinirano in samozavestno razvrščala od 1. do 4. mesta. Vodniki in njihovi hovawarti so morali teči, nato hoditi in nato vnovič teči in nato zopet hoditi; v defileju je šlo za kondicijo, sproščenost, vtis ki ga pes/psica naredi s svojo pojavo. Razvrstitve na prva 4 mesta so bile tako korektne in sodničina odločnost občudovanja vredna! Sicer pa so ji tisti dan »pod prste gledali vsi«: obe predsedstvi klubov RZV in HZD (vsi člani so tudi sodniki ali najmanj dolgoletni vzreditelji) ter kritične oči sodelujočih in vzrediteljev od blizu in daleč ter seveda publika, ki je vsako njeno odločitev pozdravila z gromkim aplavzom. Organizatorji so poskrbeli za nadvse všečno glasbeno podlago in zato so pričakovanja ter napetost bili iz razreda v razred večji.
Iz slovenske skupine smo v finalu imeli tri predstavnike: samca v razredu odprti, uvrščenega na četrto mesto ter dve samici v delovnih, ena uvrščena na tretje in druga na četrto mesto.
Vsi so naredili lep vtis in se v izredni konkurenci odlično odrezali. Slovenci smo tako nadvse uspešno predstavili predstavnike iz kar 4 naših psarn: vom Barogian Land, Časova, grofje Celjski in Hovi-Raj. Dolgo potovanje je bilo sicer nekoliko naporno, a v nedeljo je sijalo sonce in vzdušje je bilo nepozabno.
Organizatorji so nam ob slovesu vendarle obljubili, da nam do naslednje skupne klubske razstave ne bo potrebno čakati dolgih sedem let.
Rezultati udeležencev iz Slovenije:
Eddi Hovi-Raj, lastnik Matjaž Koželj, samci razred Odprti …………………………………Odlično4
Lar Časova, lastnik Jure Ceglar, samci razred Odprti …………………………………………..Odlično
Aaron vom Barogian Land, lastnica Silvia Sagmeister, samci razred Odprti …….Odlično
Engie Hovi-Raj, lastnik Andrej Puc, psice razred Delovni ……………………………………..Odlično3
Pusztai-Pandur Caramba, lastnica Dušica Bučer, psice razred Delovni ……………….Odlično4 |
nazaj |
|
|
