Evropska razstava psov 2010 je že davno za nami, le jaz nisem o njej še nič zapisala.
Z Dušanom sva bila oba vključena v dosedaj največji projekt Kinolške zveze Slovenije.
Dušan – moj soprog, je bil član organizacijskega odbora KZS Evropske razstave psov v Celju 2010 in njegove aktivnosti so se pričela že v letu 2009. Zadolžen je bil za logistiko celotne prireditve in za rezervacije ter namestitev razstavljalcev, ki so prihod najavili s camperji. Zahteven zalogaj, ki se ga je lotil zelo zavzeto in ga odlično izpeljal. Seveda je bil kot član OO EDS, ki dogajanje v domačem mestu Celju zelo dobro pozna, vključen poleg logistike še v nekatere druge aktivnosti. In Dušan je kot domačin lahko k projektu Evropske razstave res veliko pripomogel. Seveda brez sodelovanja z vsemi sodelavci še takšen poznavalec lokalnih razmer, kot je prav moj mož, ne more biti povsem uspešen.
Jaz sem bila vključena v samo dogajanje razstave, v tisti del, po katerem se Evropsko razstavo »pomni« v kinološki sferi…bila sem del t.i. »BIS osebja«. Moje mesto je bilo na vhodu v Best-in-show ring in je bilo bolj odgovorno, kot sem si sploh lahko mislila in predstavljala, ko so mi ga dodelili organizatorji. Ekipa s katero sem sodelovala jaz, je bila prijetna in na te dni imam zelo lepe spomine! Če samo bežno pomislim na vse pohvalne komentarje neposrednih opazovalcev (razstavljalci v BIS ringu, fotografi, sodniki) potem se šele zavem, da je moj prispevek na EDS 2010 bil bolj pomemben in bolj opažen, kot sem ga razumela sama. Kinološka zveza mi je zanj podelila srebrni grb.
Moja zadolžitev je bila tudi razvrščanje finalistov pred podelitvijo pokalov. Vsak finalni par je stal na svojem mestu, pod svojim žarometom in vsi smo nestrpno pričakovali končne odločitve.
Ko smo z vsem končali, ko se je tisti zadnji dan poslovila tudi publika, ki jo je v dvorani A bilo vsak dan več in pravzaprav vedno pridno polnila tribune, so k nam pristopili tuji fotografi in nam izrekli veliko pohvalo, da smo odlično opravili svoje delo. Tudi v vseh pomembnih kinoloških magazinih v Evropi so odmevi na Evropskov razstavo psov, ki je bila lani jeseni v Sloveniji, bili izjemno pozitivni.
Na sklepni slovesnosti smo presenečenje pripravili našemu predsedniku, mag. Kavčiču in mu poleg torte pripeljali še najstarejšega Anatina samojeda, katerega vzreditelja sta z ženo Marijo. Slovo od EDS in mimohod vseh sodelujočih: člani OO (od leve proti desni) obe strokovni vodji razstave, poslovna sekretarka KZS, vodja OO in Dušan. Jaz in vodja BIS kroga; v ozadju sodniški zbor.
Zelo lepo je bilo biti del tega dogodka!
................................................
Poleg Evropske razstave so potekale tudi t.i. Evropske Klubske razstave. Sodelovala sem tudi na tej – kakopak ne. Naš klub – SKVPM je za našo pasmo povabil nemškega priznanega sodnika za hovawarte, gospoda Kunze Miheala. Moj prispevek je bil volunterski – vodila sem krog in za svoje delo nisem želela plačila – donirala sem ga klubu SKVPM, katerega članica sem od leta 2000. Tokrat sem ob sodelovanju s sodnikom želela »pokazati« svoje znanje – oziroma ga pred njim »preveriti«. Bila sem seveda nekoliko obremenjena s prevajanjem, vodenjem kroga, vendar sem ob pogledu na vse hovawarte zmogla še koncentacijo za konsultacijo s sodnikom.
Običajno je v življenju tako, da največ veljajo priznanja in pohvale, ki nam jih izrečejo drugi…poleg rezultatov, ki jih dosežemo sami in na katere smo ponosni, so prav priznanja in komplimenti drugih v naših življenjih pomemben del v mozaiku vsakega posameznika, še posebej kinologa, lastnika psa, vzreditelja.
Tako je nama z Dušanom naša krovna kinološka organizacija KZS podelila vsakemu posebej Srebrni grb KZS za najim doprinos Evropski razstavi EDS 2010 V Celju, ki sva ga prejela konec novembra 2010.
Skoraj istočasno se je meni zgodila še ena izjemna novica/kompliment: v Nemškem klubu za hovawarte (RZV) so na predsedstvu kluba podprli predlog ki ga je podal g. Kunze in me kot sodnico povabili na njihovo Klubsko razstavo.
Ker so bili Grofje Celjski rdeča nit vsakodnevne popoldanske BIS prireditve, sem seveda izkoristila priložnost in se fotografirala z njimi! Torej iz leve proti desni: grof Herman II., jaz, Barbara Celjska in njena spletična.
Fotografije: M.Pahovnik |